Omemba: Tatjana Pregl Kobe

»Evelina Umek že od svoje mladosti dejavno povezuje prostor slovenskega kulturnega obrobja z osrednjeslovenskim.«

»Kot pisateljica kljub vsem konfliktom in stiskam zaupa v moč kulture in literarne besede.«

»Ženski odbor Slovenskega centra PEN podeljuje nagrado od leta 2013, z njo pa izpostavlja literarne ustvarjalke in njihovo delovanje v širše družbeno dobro.«

»izbrane fotografije ne igrajo le na karto mističnosti svetlobe podob in perfektnosti kompozicij, temveč gradijo na vznemirljivem soočanju različnih pripovedi.«

»V tem pogledu je, tako kot razstavljene fotografije, svet podoben pravljici, prizorišču intimnega vpogleda v različne prostore Ljubljane, ki tako postaja privlačno, skrivnostno in vznemirljivo povedno za vsakega gledalca.«

»Ilustrirala je več kot sto knjig in bila za svoje delo večkrat nagrajena, dvakrat tudi z Levstikovo nagrado.«

»Risba z udarno preobrazbo naravnih obrisov, čemur je bil zvest vsa leta ustvarjanja.«

»Sprva je Ive Šubic deloval večinoma v črno-beli tehniki perorisbe, pozneje pa je v barvnih ilustracijah uporabljal tehniko gvaša.«

»Ilustrirala je več kot sto knjig in bila za svoje delo večkrat nagrajena.«

»Risba z udarno preobrazbo naravnih obrisov.«

»Ustvarjal je obsežen ilustratorski opus, ki je pomemben za razvoj te likovne zvrsti na Slovenskem.«

»Kdo je napravil Vidku srajčico dramatiziral za radijsko igro.«

»Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca.«

»Če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.«

»Še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.«

»Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva.«

»Ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …«

»Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna.«

»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«

»Rojstvo, ljubezen, smrt. Ob vseh teh fotografijah, ki s simboliko dominirajoče svetlobe ne pričajo o koncu, temveč o trajanju, prihodnosti in življenju, švigajo leta, se množijo spoznanja.«

»Počasi umira, kdor ne sprašuje po tistem, česar ne ve, kdor ne sledi svojim sanjam.«

»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«

»Pri obeh fotografinjah vznikajo podobe iz temnih ozadij in jih je mogoče zaznati kot odmev tišine: pri neposrednih upodobitvah ženskih aktov Maje Šivec sugestivno nazoren, pri minimalističnem vdoru neprosojne svetlobe v prostor podob Nataše Segulin pa nerazložljivo mističen.«

»Stoletje otroka je sovpadlo s stoletjem knjige.«

»Vse bolj ga vleče v to smer ustvarjanja. Ker se tega zaveda, in se z vizijo ustvarjanja za odraslo občinstvo vživlja v tovrstno pripoved, pa so njegove ilustracije lahko tako prepričljive.«

»samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«

»Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.«

»sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«

»če je poezija abeceda sveta, in to najbrž, da je, potem je tako zaradi tega, ker beleži ljubezen, sovraštvo, dobro, zlo, tesnobo in strah.«

»Upa na razumevanje drugega, na njegovo odkritost, a se zaveda iskanja svojih korenin, potrebuje bivanjsko svobodo, s katero izgrajuje svojo samozavest.«